Podkrepljeno z nevroznanostjo in razvojem otroških možganov, s stili navezanosti v družini in relacijsko paradigmo ter z sodobnimi pristopi odnosnega vidika komunikacije.

Kot starši imamo svoje otroke najraje in bi zanje naredili vse. Zanimivo je, da danes na poslušnosti temelječi vzgojni vzorec kratko malo pogosto ne deluje več.

Generacija današnjih staršev se je radikalno odvrnila od preteklosti, ko je bilo v ospredju kaznovanje  in išče nekaj drugega. Pogosto v našem okolju srečujemo tako imenovane »romantične starše«. Svoje otroke želijo zaščiti pred življenjem – toda to ne gre. Obsedeni so z idejo, da jim morajo pričarati raj na zemlji – da bi njihovi otroci brez bolečin, poškodb in težav!

Druga, tudi zelo razširjena predstava staršev je, da hočejo biti vedno prijetni in prijazni do otrok. Njihova nova vzgojna metoda je vselej nasmehljan obraz, pa naj se dogaja karkoli že. V skrbi in želji vsega dobrega pogosto ne zmorejo reči NE otroku. Vendar ima NE globlji pomen in je ključnega pomena za zdrave odnose ter otrokov razvoj občutka za sebe, dobro samopodobo in samozavest.

Če morda starši v nekem trenutku ugotovijo, da se otroci ne razvijajo tako, kot so si zamislili, ali se grdo vedejo, dostikrat mislijo, da bo zadoščalo, če otroka kam odpeljejo oz. koga prosijo, naj jim otroke »popravi«. Da ima vedenje največ opraviti z njimi samimi, je velikokrat spregledano.

Številne sodobne raziskave pa so pokazale, da ravno iz čustvenega dela človekovih možganov izhajajo vse vaše misli in delovanja (Panksepp, 2015), torej ODNOSI, ki nas določajo.