Otrokov občutek varnosti in zaščite je vsaj tako pomemben za njegov čustveni in socialni razvoj, kakor je njegova dejanska varnost pomembna za njegovo preživetje.

Razvojna psihologija in nevroznanost sta v zadnjih dveh desetletjih povsem potrdila izhodišča teorije navezanosti glede tega, da so otrokovi možgani in celotno delovanje od rojstva naprej opremljeni s čutenji in usmerjeni k iskanju čustvenega stika. Zdrav razvoj teh struktur je možen samo v pogojih, kjer obstaja pri starših oz. drugih odraslih spontana pripravljenost na stik in čustvena razpoložljivost za sprejemanje otrokove iniciative.

V čustvenem prostoru med otrokom in starši, ki ga napolnjujejo izkušnje uglašenosti in vzajemnega odzivanja, nastaja otrokov občutek zase, za lastno iniciativo, življenjsko energijo, pripadnost in varnost. Ta globoka dediščina ne nastane iz zunanjega sledenja vzgojnim pravilom niti iz zunanje kontrole nad otrokovim vedenjem ali zunanje doslednosti ali »postavljanje meja«, ampak iz notranjega afektivnega in mentalnega procesa, v katerem se starši odzivajo na čustvena stanja otroka, a ob tem ne izgubijo stika s svojimi potrebami in željami.